Spomnim se, ko smo bili še otroci smo se dosti igrali s ročnimi svetilkami, na zelo različne. Včasih smo šli zvečer na sprehod, zakaj je vsak otrok dobil svojo ročno svetilko, ali pa kresničko, zaradi varnosti na cesti.
Tako smo tisti, katerim je bila dana ročna svetilka, bili čisto spredaj, eden pa od zadaj, ter razsvetljevali pot. Smo se pa velikokrat tudi pohecali in svetilko ugasnili, da se je zunaj na vasi prikazala čista tema. Sta najmlajša je bila vedno prestrašena, ampak je bila zelo hecna saj je to vedno želela prekriti. Tako smo se za svetilkami tudi igrali in odkrivali sence, saj so te dale čisto nove oblike predmetom ki smo jih razsvetlili, vse so majhne stvari velikokrat tako postale zelo velike, nekatere pa so tudi popolnoma spremenile obliko. Tudi doma, nam je bila ročna svetilka predstavljena tudi kot igrača, saj smo se dosti igrali tako, da smo otroka mi probali oblikovat kakšno zanimivo žival, ali je prizor in tako ustvarili novo podobo na steni.
Ravno tako smo se tudi igrali lovljenje senc na podoben način. Zanimiva pa je bila tudi igrica, ki smo se šli z sestričnami, ki pa je potekala takole, v temnem prostoru, si si izbral en predmet na polici in ga osvetlil z svetilko, Tako da drugi ne bi videli kateri predmet imaš v roki je, a vendar morajo ugotoviti katerega si izbral in tako uganiti kateremu predmetu senca pripada. Tudi ta način igre mi je bil zelo všeč, saj smo včasih res pričakovali en predmet, v resnici pa ga je ročna svetilka spremenila v nekaj čisto drugega.
Moram reči da smo v otroštvu imeli kar nekaj takih preprostih igric, za katere pa nisem ravno prepričana če jih mlajše generacije danes poznajo. Ravno zato so mi zelo všeč starši, ki se še vedno trudijo ohranjati je takšne klasike le puščajo otroka samo pred telefonom, že v zgodnjih letih.
Za ideje, navdih in kakovostne ročne svetilke obiščite https://www.ledlenser.si/katalog/30/rocne-svetilke.